Moja popotovanja in ostali dogodki

Astronomska noč na Prevorju

Thu, 29 Jul 2010 18:35:22 +0200

bo v soboto, 31.7.2010 ob 20:00.

Predavanje staneta Slavca : Kaj lahko prileti iz vesolja in kaj je že padlo na slovenska tla?

Opazovanje nočnega neba:
Majda Kamenšek Gajšek: Orientacija na nebu in razlaga ozvezdij.
Opazovanje skozi astronomske teleskope:
Robert Gajšek in Roman Ocvirk: galaksije,
Marica Kamplet in Friderik Madarasi: planetarne meglice,
Teja Perc, David Užmah, Matjaž Habjanič, Rudolf Jerenec: razsute in kroglaste kopice,
Franc Kamplet, dvojne zvezde, Jupiter, Luna.

Za tiste, ki bodo vztrajali pa še kaj...

Pot domov

Tue, 27 Jul 2010 11:33:23 +0200

Zadnje dneve smo si še ogledali neko zelo priznano tržnico, za katero vsi menijo, da jo je treba videti. Vendar ni nič posebnega, še posebej, če se moraš tja peljati eno uro čez prelaz in trpeti na teh višinah. Kljub temu, da Peruanci na tržnicah niso posiljeni kot kakšni Arabci ali Kitajci, je meni to brez veze. Moram pa priznati, da bi nekatere šle tja, če bi bilo treba po vseh štirih. Ljudje smo na srečo pač različni.
Fotk iz protesta ne bom objavljal, kljub temu, da so se tam nastavljali otroci oblečeni v noše, en je v rokah malega kužka, drugi ovčko, zraven so imeli lamo. Seveda fotkanje za denar.

Da sem se prav odločil, sem prebral na dooolgi poti nazaj, v vodniku Lonely Planet's Guide to Travel Photography, ki mi ga je posodil Igor. Tam piše, da ne fotografiraj za denar, če pa že, se pogajaj za višino, in premisli, če je fotka vredna tega denarja. Torej take kičaste fotke, niso vredne nobenega SOLa.

To, da so Peruanci navdušeni nad paradami, sem že napisal. Imajo pa še en fetiš, to je čečkanje po hribih, kar lahko vidite na fotki, To je samo en hrib med mnogimi. Verjetno se zgledujejo po Nazca civilizaciji.

Še eno razmišljanje.
-Ne prvi fotki kamenja lahko vidite, kako so Inki zlagali kamnite bloke, od katerih je najtežji težak okrog 300 ton. Med bloki, ni rež.
-Na drugi, lahko uganete, kateri del zidu so doštukali Peruanci.
-Na tretji, pa je fotkano najino okno v hotelu s štirimi zvezdicami. Tam, kjer je 2mm reža se okno ne odpira in ni razloga, za kakršnokoli režo. Pa vseeno je. Ponoči v sobo piha, tako da se zavese majejo.

Moje razmišljanje je, da so Španci zelo razredčili gene Inkov.

Fotkanje v slabih svetlobnih razmerah me vedno jezi, pa ne zaradi mene, ampak zaradi drugih.
Jaz uživam v tem, zato pa je še toliko huje gledati turiste, ki ne znajo ugasniti bliskavice na svojem fotoaparatu. Gredo v cerkev in jih opozorijo, da lahko fotografirajo, vendar BREZ FLEŠA. Malo butasto pogledajo, kaj jim govorijo, nato pa dvignejo fotoaparat in počijo fotko, SEVEDA S FLEŠEM. Nakar se čudijo in še naprej butasto gledajo v fotoaparat.

Moje mnenje je, da bi za opravilno sposobnost moral biti test, ki bi vseboval, ali znajo ugasniti zvonjenje na telefonu in ugasniti fleš na fotoaparatu. Si predstavljate, da bi lahko vozili avto, in ne bi znali zavirati?

Ogledali smo si tudi kulturni program, kjer so nastopali odlični igralci in plesalci. Seveda smo kupili tudi CDje, ki smo jih že 4krat prej, saj so bili boljši od prejšnjih.

Pot nazaj, pa je bila dolga in si jo lahko ogledate na filmčku, ki je zgoraj. Na filmu predstavlja vsaka sekunda, eno uro leta.

Posebnosti

Sun, 25 Jul 2010 14:52:48 +0200

Tu kjer potujemo mi, so višine v glavnem nad 3000m nad morjem. Kar velik del na 3.800. Prelazi pa do 4.900m.

Zrak je redek, muči te dihanje, posledično tudi nekateri slabo spimo. Tu imajo na avtobusih, ladjah in hotelih jeklenke s kisikom. Ko začutiš glavobol, slabost, aritmijo srca, je dobro, da se greš nadihat. Maksimalno 5 min.

Naslednja posebnost je izredno suh zrak. Ustnice so hitro razpokane in tudi če dihaš na usta imaš stalno suha.

Potrebno je veliko piti vode.

Machu Picchu ni v hribih, ampak v dolini. Saj je le na 2.450m. Zato sem v Aqua Callientes, ki je na 2040m nad morske višine čudovito spal, pa še reka je tekla pod balkonom, tako, da s suhim zrakom ni problema. Imajo pa zato komarje, ki so menda kot mali ptiči in ugriznejo kot pes. Smo se špricali.

Tudi tu sva se s Francijem šla varnostne inšpektorje: luknje po tleh, nezaščitene poti. Z Machu Picchuja lahko poletiš ko ptič, če te samo nekdo malo rukne, ker ni ograj, ki bi te zadržale. So pa zato slike toliko boljše. Če bi bili tam naši varnostniki, bi bil pozidan z 2m plotom.

Vlak pripelje 2m proč od restavracij, hotelov,..

Ne vem tudi, zakaj imajo v reki oštevilčene skale.

Machu Picchu 2.del

Sat, 24 Jul 2010 12:34:47 +0200

Stare inkovske legende pripovedujejo o legendarnem, bajno bogatem inkovskem mestu Vilcamamba, ki so ga Španci iskali dolga stoletja, da bi se polastili njegovih zakladov. Mesto so pozidali zato, da bi vanj skrili zlato, ki je bilo prvotno namenjeno osvoboditvi Atahualpe, ki so ga Španci ubili. Ko je 24.7.1911 (natanko 99 let po tem dogodku smo bili mi na Machu Picchu) Iram Bingham z odpravo odšel iskat legendarno Vilcamambo, je mislil, da je pod vrhom 2720 m visokega vrha Huayna Piccho (Mladi vrh) našel legendarno prestolnico. Mesto s treh strani obdaja reka Urabamba. Nad strmimi pobočji se je na gorskem vrhu širilo terasasto mesto, ki so ga domačini imenovali Machu Picchu-Stari vrh. Čas nastanka mesta ni natančno znan, čeprav nekateri raziskovalci menijo, da je bilo postavljeno okoli 1450 leta. Španci mesta niso nikoli odkrili.
Hiše in templji tega skrivnostnega mesta so zgrajeni iz granitnih blokov. Terasasta polja okoli mesta so omogočala oskrbo mesta. Kako so njegovi graditelji mesto zgradili, saj je bilo potrebno vse od kamnitih blokov, do prsti za polja prinesti iz doline, pri tem pa niti kolesa niso poznali, je še vedno skrivnost. Domišljen namakalni sistem in gnojenje z gvanom sta omogočala gojenje koruze, krompirja in drugih rastlin. Namen mesta in pomen posameznih zgradb je še danes popolnoma neznan. Številni raziskovalci so posameznim zgradbam sicer dali svoja imena, vendar nenavadni žrtveniki, monoliti in templji še vedno dajejo več vprašanj kot odgovorov. Oskrbo mesta so omogočali akvadukti in kamniti žlebovi, ki so vodo iz hribov pripeljali v 16 vodnjakov v mestu. Najsvetejši del mesta je 1,8 m visoka ostroga, izklesana iz granita, imenovana Intihuatana. V kečujskem jeziku je intihuatana sestavljanka iz besed sonce in spona. Ta sončni uri podoben monolit je bil ob sončnem solsticiju osrednje prizorišče obredov, med katerimi je svečenik sonce simbolično privezal na skalo. Intihuatane so najdene v vseh inkovskih svetiščih.

Popolna novost v zgodovini Machu Pichuja pa je ta, da bi naj to mesto odkril že v 19. stoletju neki nemški trgovec z lesom in naj bi to mesto obdržal v tajnosti, zato, da je lahko pokradel zaklade, ki so bili v mestu. Menda se peruanska vlada pogaja, da bi naj to dobili nazaj.

Iz Aqua Calentes, de do Machu Picchuja pripeljejo z mini busi. Mi smo startali zgodaj zjutraj, da smo še ujeli pravo svetlobo, ne preveliko vročino in tudi ne preveliko gužvo. Čeprav je že kar hudo slikati, da ti ni kdo napoti. Kar je razumljivo, saj vsi turisti, ki pridejo v Peru, pridejo zaradi ogleda tea čudovitega kraja. Seveda smo se tudi mi poslikali na sto in en način. Foografije so spodaj, zato, da imate tudi domači kaj od tega.

Machu Pichu je v nekakšni kotlini, ki ustvarja mikroklimo, ki daje zelo ugodne razmere za gojenje poljskih pridelkov in s tem tudi življenja na teh višinah. Kot sem omenil, pa so Inki bili pravi mojstri obvladovannja mikroklimatskih razmer.

Raziskovalci pa so odkrili tu ogromno simbolov, ki so za Inke pomenile veliko: kuščar, puma, kondor, Sonce...

Machu Picchu 1.del

Fri, 23 Jul 2010 11:56:33 +0200

Avtobus nas pripelje do postaje in se vkrcamo na vlak, za Aquas Callientes. Proga je enotirna in po tej progi vsak dan prepeljejo vsaj 3500 potnikov, kolikor jih dnevno spustijo na Machu Picchu. Vlaki so različnih kvalitet. Mi smo imeli najboljšega, saj je imel na stropu okna, skozi katera smo lahko občudovali čudovito pokrajino. Prvi vagon, v katerem smo bili mi, pa je še imel okno na sprednji strani. Zanimivo je bilo tudi opazovanje potnikov v sosednjih vlakih, ki so se vračali. Ker sem rekel, da je proga enotirna, so narejena izogibovališča, kretničarji pa so kar na vlakih in vlak se ustavi, kretničar teče da prestavi kresnic, noto vlak počaka, da pride drugi mimo,zopet prestavijo kretnico in gremo do drugega izogibovališča.

V večernih urah smo prispeli na cilj. Tole pa je nočni pogled iz hotelske sobe na pokrajino. Posnetek je narejen z ekstremno širokokotnim objektivom.

Se nadaljuje, samo še grem malo spat.

Inkovski kmetijski inštitut, soline in še kaj

Fri, 23 Jul 2010 11:20:12 +0200

Iz Cuzca smo se odpravili pot proti Aquas Callientes, vasicii, ali bolje rečeno podpornemu centru za Machu Picchu. Vendar je po poti še veliko postojank. Za ogled le teh, smo dobili lepo vstopnico.

Prvi postanek je bila vasica Chinchero, ki leži na temeljih inkovskega mesta. Domačini so se organizirali in pripravljajo za turiste predstavitve njihove tkalske umetnosti.

Pokazali so, kako predejo, barvajo in tkejo svoje izdelke. Vsi materiali so naravni, še celo pranje volne izvajajo tako, da naribajo korenino neke rastline in dobijo milo.

Pot nas je vodila do zanimivega objekta. Gre za nekakšno veliko vrtači, v kateri so Inki naredili terase. V tej vrtači so dosegli mikroklimo, ki je ponazarjala različne višinske pasove. Tu pa so potem proučevali katere vrste poljščin so najprimernejše za te pasove.

Pot nas je vodila do zelo zanimivih solin. Voda, ki prihaja na površino, je topla in zelo slana. Domačini že od Inkovskih časov tu pridelujejo sol. Sol ne vsebuje Joda, zato, je treba le tega dodajati. Domačinom je ta panoga prinašala lep vir dodatnega zaslužka, danes pa je konkurenca s cenejšo soljo, povzročila, da so samo še gurmani in turisti pripravljeni plačati višjo ceno za ta izdelek. Vsekakor pa so solino slikovite in čudovite za fotografe.

Ob poti se najde veliko zanimivih objektov in dogodkov, ki so vredni ogleda. Recimo dirkanje živali čez cesto pred avtobusom in pa spravilo žita, ki tu uspeva na nadmorski višini 3000 m.

Titikaka

Wed, 21 Jul 2010 12:56:53 +0200

Današnji dan smo preživeli na jezeru Titikaka. Moja generacija je spremljala odkrivanje tega jezera preko nadaljevank Jeana Jaquesa Qustoja in pa odpravo Kontiki Thor Hayerdalla. To je bilo nekje v 70 letih prejšnjega stoletja. Zato smo ta izlet sprejemali še toliko bolj doživeto kot pa le vožnjo po nekem jezeru.

Takrat sem tudi prvič videl ljudi, ki živijo na plavajočih otokih narejenih iz trstičja.

No sedaj smo si to lahko ogledali v živo. Ker je to za turiste zelo zanimiva točka, je zjutraj tja odplulo veliko ladjic in je izgledalo bolj kot napad na Normadnijo. Že ob poti do plavajočih otokov smo videli domačine, ki so pobirali trstičje.

Vedno ko gremo gledat kašne domačine imam občutek, da vdiramo v njihovo zasebnost in jih motimo pri njihovem delu. Tudi tu sem si mislil, kako bo to, ko bo vojska zavojevalcev napadla njihovo vasico. Vendar moram reči, da so bili domačini zelo veseli obiska, saj jim to nudi dodaten zaslužek. Ki pa na teh otokih še kako pride prav. Pripravljeni so povedati in pokazati vse, kar nas je zanimalo o njihovem načinu življenja. Na teh otokih imajo tudi vrtec, šolo in zdravstveno ambulanto. Domačini so se tradicionalno preživljali s prodajo svojih izdelkov, prehranjevali pa z ribami, pticami in njihovimi jajci. Imeli so kar veliko pomanjkanje vitaminov in s tem tudi povezane bolezni.

Lahko smo tudi pogledali v njihove domove. Moram reči, da modernizacija prihaja tudi sem, saj smo videli solarne celice in televizijske sprejemnike. Ravno tako ne uporabljajo samo čolnov iz trstičja, ampak tudi novejše. Vseeno, pa je njihovo življenje tu težko. Turistom ponujajo vožnjo z njihovimi čolni narejenimi iz trstičja.

Seveda pa tudi če ne rabiš vse šare, ki jo privlečemo domov iz takih potovanj, je težko, da ne bi česa kupili.

Nato smo se odpravili na pravi otok sredi jezera Titikaka, to je otok Taquile. Vožnja je trajaka 3 ure, pa še čoln se nam je vmes dvakrat pokvaril. Če sem prej govoril o napadu ladjic na plavajoče otoke, in če gledam to vožnjo v enakem kontekstu, potem bi mi ne zamudili samo napada na Normandijo, ampak tudi vojno. Po poti nimaš kaj fotografirati, saj so nas vsi čolni pustili že daleč zadaj, in se zamotiš s fotkanjem tega, kar prileti mimo in pa seveda dogajanja na čolnu.

Jezero Titikaka leži na nadmorski višini 3860m. Imaš občutek, da si na morju, vendar te težko dihanje spominja na to, da to ni res. Ko smo prispeli na otok, nas je Maja presenetila z dejstvom, da je treba priti na vrh otoka, kjer imamo kosilo. Premagati 140m nadmorske višine ni mačji kašelj in tu začneš razmišljati o nečloveških naporih, ki jih preživljajo razne alpinistične odprave na večtisočake. Ko jo mahnemo v hrib, je vsak korak napor. Skupina je hitro dobila zunanji videz pogrebne povorke. Nehali smo govoriti, saj še govorjenje dela težave, če moraš dihati in pa hitrost povorke se je zmanjšala na spoštljivo hitrost pogrebcev. Ob poti smo videli njive posejane z žitom in drugimi poljščinami. Naj vas opozorim na višino 3900m. Na drugi strani jezera se vidijo 6000m visoki vulkani, to pa je že na Bolivijski strani. Ko smo prisopihali na vrh, nam ni bilo preveč do hrane, bolj do zraka. Tudi tu smo spoznali navade domačinov.

Ne bom vsega opisoval ampak bi skrčil predavanje na tole ugotovitev:

moški štrikajo in so pomembni, ženske pa komandirajo in so manj pomembne.

So pa zanimivo oblečeni. Tudi tu imajo šolo.

Tudi tu ljubijo parade in glasbo, čeprav jim posluh ni največja vrlina.

No tu se še ni končalo. Ko smo bili na vrhu otoka smo morali tudi dol. Da ne b bilo prelahko, smo šli po 500 stopnicah različnih višin in oblik. Sklepi so trpeli. Čeprav pa bi lahko bilo še slabše in bi šli na otok po stopnicah. Ob poti gor smo srečali take srečnike, ki so se odločili za to varianto. Podpirali so drug drugega in bili pastelno zelene barve.

Na koncu pa še fotka, za Lučkinega očeta. Lučka, v ozadju pa Bolivijski vrhovi, na katere bi pred leti naj šel z alpinistično odpravo, pa se je potem drugače zasukalo.

Južno zvezdno nebo

Wed, 21 Jul 2010 11:55:35 +0200

Zvezdno nebo v Peruju je čudovito. Ne samo zaradi zvezd južnega neba, ampak zaradi suhega zraka, manj luči in jasnega neba. Pa še to, tu imajo navado da pogasnejo skoraj vse luči javne razsvetljave, razen v strogem centru. Tudi cerkva ne obstreljujejo s fotoni celo noč.

Ob 4ih sva z Majdo šla malo fotografirat. Zgornja slika je narejena kar iz sobe skozi šipo. Malo naju je čudno gledal varnostnik, ampak se mu je posvetilo kaj bi rada. Zvezd je tu toliko, da se kar težko orientiraš. Na drugi sliki sem nalo zatemnil, da sploh vidiš ozvezdja. Na prvi fotografiji pa se vidita desno spodaj dve meglici. V resnici jih je več. Spodnja večja vsebuje meglice NGC 1835, NGC 2100, NGC 1974. Manjša nad njo pa vsebuje meglice NGC 290, NGC 269, NGC 330 in mogoče še kaj.

Za lažjo orientacijo pa sem pripel še zvezdno karto s programa Stellarium.

Kondor

Wed, 21 Jul 2010 04:01:39 +0200

Zbudili ob 5:00 in se odpravili v Kanjon Colce. Kanjon je drugi najgloblji na svetu. Zdaj ste vsi mislili da je ta prvi Grand Canyon. Napaka!
Grand Canyon je komaj polovico tako globok kot Colca. Kateri je še večji, imate za domačo nalogo.

Jutranji pogledi po dolini so bili lep, vendar ni bilo veliko časa za ustavljanje, saj smo bili v velikem pričakovanju kondorjev in fotk v stilu National Geographica.

Domačini si služijo kruh na tak način da prodajajo svoje izdelke ali pa sebe kot fotomodele na trgih.

Celotna dolina je predelana v terase, kjer že stoletja dolgo domačini pridelujejo hrano.

Ko prispemo na mesto fotkanja je tam že vse polno obiskovalcev. Franci je rekel: “Poglej ti to, v prvi vrsti so oni z mobiteli.”

Zavzamemo pozicije na srečo. Kajti ptičev ni bilo nikjer. Čakamo eno uro, čakamo še pol ure, ko se v daljavi pojavi neka pikica, ki leti.

Vsi navdušeni kričijo KONDOR, KONDOR. Ja samo, da je to ONE PIXEL KONDOR. Skozi 400mm objektiv sem komaj videl, ali je kondor ali orel. Verjetno zaradi zelo mrzlega vremena vzgonski vetrovi v tem času še niso bili taki, da bi kondorji letali na naši višini. Igor in Franci sta šla malo nižje in sta naredila boljše fotke.

Fotke kondorjev bodo pod tekstom malo povečane, da boste sploh lahko videli kako izgledajo.

Kljub nezadovoljstvu s foto ulovom smo morali zapustiti kanjon, saj nas je čakala še dolga pot do jezera Titikaka.

Spet je bilo treba na tisti glavobolno-slaboststno- omotični prelaz na višini skoraj 5000m.

Po poti smo se ustavljali in fotkali še tiste živali, ki nismo, ko smo se peljali v kanjon. Zato, da ne bi bila kakšna lama užaljena. Tudi kak kuža je dobil sendvič.

Zakaj nam je Maja pri prvih kaktusih pustila fotkati samo 3,5 sekunde, mi je bilo jasno, ko sem jih videl tu na stotine.

Še enkrat o šoferjih. Ko je svetloba pribljižno taka, kot jo kaže slika ceste narejena iz avtobusa, se prvi šoferji odločijo, da prižgejo luči.

4910 metrov nad morjem

Tue, 20 Jul 2010 01:13:37 +0200

Zjutraj smo se založili s kokinimi bomboni in se odpeljali na ne preveč dolgo pot po dolžini ampak po višini. Startali smo na 2300m in prispeli na prelaz na višini 4910m, ko se zopet spustiš na 3400m se ti zdi da je super. Čeprav na prelazu ni bilo nič fino. Vse ti malo pleše, zadihaš se že ko govoriš. Se sprašujem kako domačini zmorejo te napore. Ko poližeš kak kokin bonbon lahko vsaj normalno dihaš. Tu vsi žvečijo koko. Kokin čaj, kokini keksi in kokini bonboni so tu normalno na policah v trgovinah.
Tudi na postankih ob poti ponujajo zeliščne čaje, ki ti pomagajo prebroditi težave višinske bolezni.

Na višini 4440 m imajo šolo, v kateri je 8 otrok. Najmlajši ima 5 let. V šolo prihajajo peš dve uri daleč, pri jutranjih temperaturah -15, -20 stopinj C. Če pomislim, da so na naši podružnični šoli sklicali krizni sestanek, ker se niso vsi učenci pripeljali v šolo s kombijem, ker je bil premali in so enega otroka še dodatno vozili z osebnim avtomobilom...

Ob poti smo videli vikunije, guanako in alpake.

In pa seveda železnico, na višini 4000m.

Tudi za prometni znak, ki ga nimamo v Sloveniji se splača počakati.

Ob prihodu v Chivayo smo skoraj vsi čutili posledice tega vzpona: glavobol, vrtoglavica, težko dihanje.

Par kilometrov iz mesta imajo kopališče, ker vroča voda privre izpod skale. Le to so napeljali v bazenčke mi pa smo se močno pregreli.

V kompleksu hotela je tudi astronomski observatorij s planetarijem. To en izmed treh v Peruju. En je v Nazci in en v Cuzcu.

Polni pričakovanja smo plačali 20 Solov (7,4 $).

Planetarij ima dve projekcijski glavi. Ena kaže ozvezdja, druga pa zvezde. Predavanje je bilo nesistematično. Malo je vrtela glavi sem ter tja in z laserjem kazala, kako se reče kakšnemu ozvezdju. Potem je to poskušala ponoviti na zvezdah. Nato smo šli v kupolo, kjer je na trinožniku stal Newtonov teleskop. Na oko bi rekel premer zrcala 25” goriščnica 2m. Vse skupaj na pogonu EQ6. Gospodična je pokazala zvezdno kopico v Škorpionu. Nakar sledi šok. Teleskop obrne v LUNO kar na roke, brez sledenja in nam jo hoče pokazat brez filtra. Ko se Majda oglasi, da tega brez filtra ne bomo gledali, je šla po drug okular, tudi brez filtra. Smo jo vprašali, če bi še kaj pokazala in je rekla da je to vse.

To kar delamo mi v astronomskem društvu Kosci, je vsako opazovanje doktorsko delo v primerjavi s tem kar sem videl tu. Pri nas si noben učitelj v OŠ ne bi upal s tako predstavitvijo pred učence. Tu pa zakasirajo in to brez slabe vesti.

Potem smo šli malo pogasniti luči po bungalovih in je Majda pokazala ozvezdja v živo.

Ko bomo na jezeru Titikaka, bomo nameščeni ob jezeru, upam, da ne bo luči in bomo pogledali tako kot se reče.

Arequipa ponoči

Mon, 19 Jul 2010 01:51:22 +0200

Razmišljam o žrtvovanju otrok v tem delu sveta.
Inkovska deklica in ustanovitev samostana niso niti 100 let narazen. Res je, da so Inki otroke pobijali. Kristjani pa so jih za celo življenje zaprli v arest in psihično mučili...

Poglejmo raje nočne posnetke Arequipe.

Arequipa

Sun, 18 Jul 2010 20:42:50 +0200

Mesto Areguipa je drugo največje mesto v Peruju. S svojimi 770.000 prebivalci je 10 krat manjše od Lime. Leži na višini 2300m in je postojanka za odprave na višje ležeča mesta. Lani sem pisal, da FIFA ne pusti igrati svojih tekem, na višinah večjih od 2500m.

Torej tu še lahko igrajo. Čeprav si tega ne predstavljam. Danes je Igor rekel, da se zadiha že, ko gre po stopnicah navzdol. In to je tisto, kar spoznavamo vsi, ki smo tu.

Zjutraj pa prihrumijo na glavni trg kamioni polni vojakov. Sem že mislil, da je kaj narobe. Iz dvigala planeta dva oborožena vojaka in gresta na streho hotela.

No potem ugotovimo, da gre za parado. Najprej se pogovarjamo, da imamo pa res srečo, da naletimo na parado tudi v Peruju. Potem pa nam Maja pove, da bi morali imeti smolo, če je ne bi videli. Tu imajo parado vsako nedeljo. In to ne samo kakšna menjava straže, kot smo vajeni v evropi. Tu je vse: vojaki, specialne enote, rezervisti (po letih sodeč), ženske, dijaki, pleh muzika. Župan in neki generali korakajo po glavnem trgu. To se gredo vsako nedeljo! Vsako prvo nedeljo v mesecu pa še malo bolj svečano.

Si ne predstavljam Jankoviča, Šrota, Tisla, in ostale župane, da bi vsako nedeljo marširali po glavnem trgu. No ja, ... pred volitvami se verjetno ne bi branili ?!

Ko smo se naveličali rompompoma, smo šli malo pogledat po mestu, naredili nekaj fotk še posebej vulkanov, ki so trije v neposredni bližini mesta.

Najbližji je 17 km od centra mesta. Si predstavljate, kaj bi bilo, če samo zakašlja, sploh mu ni treba kihniti. Chachani je visok 6600m. Torej sega 4300m nad mesto.

V Arequipi je specialiteta mesta morski prašiček, ki ti ga servirajo na posebej doževet način. Menda s krempeljci in zobki,... Za sliko bom raje dal žive, ki pa mislim, da se jim ne piše nič dobrega. Glede na to, da smo pri nas imeli hišnega ljubljenča, po imenu Bučko, si niti ne predstavljam, da bi kaj takega poskusil.

Potem pa v samostan, ki je famozen za fotkanje, zaradi živih barv s katerimi je popleskan, rdeča, modra, bela. Ustanovili so ga 1579 leta, samo 40 let po tem ko so se tu pojavili Španci. Samostan pa kot samostan me ne prevzame. Saj ni tu nič dobrega. Še posebej če pomisliš, da so sem zapirali deklice stare 12 let in potem 4 leta niso smele komunicirati z nikomer. Izhoda ni bilo. Družine so sem pošiljale svoje otroke, da bodo tisti, ki so ostali zunaj, imeli lepše mesto v nebesih.

Popoldne pa smo si ogledali muzej, v katerem imajo mumijo deklice. Mumija je stara okrog 500 let. Deklica, ki so jo inki žrtvovali in zakopali na vulkanu, pa je ob usmrtitvi bila stara med 12 in 14 let. Fotk iz muzeja nimam, ker ne dovolijo slikati.

Pot do Arequipe

Sun, 18 Jul 2010 05:28:47 +0200

Ponoči so imeli v soseščini fešto do petih zjutraj, potem pa se je čisto živčen začel dreti petelin in njegova žlahta v bližini hotela. Ampak nas to ni motilo, ker smo vstali že ob pol petih.
Že navse zgodaj smo spravilo ob živce kuharja, ki smo mu pojedli vse, tako, da ni uspel sproti peči jajc in nositi na mizo drugih stvari.

Poslovimo se od Tobija in na bus, nakar Maja pove, da bomo imeli vožnjo, ki bo vsega skupaj okrog 600 km, vendar bo zanimiva.

Res smo počakali ob nekem kanjoni, ki ga je morala izklesati voda, samo, da je danes ni niti za žlico.

Potem smo poskusili temperaturo vode v Pacifiku in seveda tekli za življenje, tako kot Janko. Ta počasni so imeli mokre hlače.

Del poti ob obali me spominja na jadransko magistralo, le da je ta bolj ravna in manj prometna.

Ob poti smo še poskusili olive, ki jih pridelujejo sredi ničesar in sredi puščave. Tam kjer je vsaj malo vode je rodovitno.

Kake 3 sekunde in pol, smo se fotkali ob ogromnih kaktusih, ki jih ne vidiš drugače kot v kakih kavbojskih filmih. Pojasnilo za mlade: Kavbojski filmi so bili filmi, kjer so bili indijanci na svoji zemlji grdi. Tujci, ki so jih igrali kavbojci, pa so bili v glavnem dobri in so vedno zmagali . Pri zadnji sceni so pred kamere prijezdili tako, da je en igral na trobento.

Proti večeru so se nam pričeli kazati Vulkani, ki nas sedaj obkrožajo. Smo v hotelu na samem glavnem trgu, ki pa me zelo spominja na glavni trg v Quitu.

Še besedo ali dve o voznikih.

Iz opazovanja prometa sem ugotovil:
-vozijo brez luči tudi v mraku.
-veliko trobijo
-ne upoštevajo prometne signalizacije
-pešec ni zaščitena kategorija.

Včeraj je en šofer, ko se je približeval prehodu za pešce, ugasnil luč, pospešil in zamižal. Če ne bi odskočili... adijo.

Nekoč sem bral znanstveno fantastiko, ki je govorila o pešcih. Tu je skrajšana verzija:

V nekem mestu so imeli veliko nesreč in poškodovanih pešcev. Zato so zakon spremenili tako, da dobi nagrado vsak voznik, ki povozi pešca. Najprej je bilo povoženih veliko, dokler niso ugotovili, da ni heca. Potem so pazili, vendar so vozniki želeli dobiti nagrado, zato so uporabljali razne zvijače, kako privabiti pešca na cestišče. Npr. metali so denar in potem bruuumm. No končno se je zmanjšalo število žrtev med pešci na nulo.

Zdaj vem, da ni šlo za znanstveno fantastiko, ampak, za opis dogajanj v Peruju.

Za jutri pravi Maja, da bo malo bolj sproščeno. To je znak za preplah.

Kajti pride tudi “The day after”.

Še enkrat Nazca

Sat, 17 Jul 2010 05:17:44 +0200

Ko smo šli mi raziskovat grobove, je Igor šel še enkrat z letalom v sosednjo dolino, za katero je slišal, da je še bolj zanimiva, kot turistična varianta. Ta je sicer pisana, bi rekel, “za srake”. Ta druga, pa je za razmišljujoče.

Kar je tu, je še bolj noro. Okrog in okrog so normalni špičasti hribi. Ta del ima hribe enake strukture, vendar so nekako na polovici hriba “porezani” in so nekakšni platoji, na njih pa steze kot letalske. Tu je narisan še en kolibri, na njem pa silhueto letala.

Sicer pa fotke poglejte sami. Naredil pa jih je Igor, kot dem povedal že prej.

Tobi za ditko

Sat, 17 Jul 2010 04:51:22 +0200

Popoldne smo imeli malo bolj počitniško. Samo to nikoli pri Maji ne pomeni nič dobrega. Ko reče, da bomo malo počivali, to pomeni, da bomo nastradali naslednji dan.

No pa lepo po vrsti. Zvečer smo šli do Tobija, ki ima še pet drugih imen, kar se tu menda spodobi. Tobi je bil tudi kolesar in ima svojo teorijo, kako kolesarjenje vpliva na spol otok, ki jih ustvariš po kolesarjenju. Samo to je spet druga tema.

Tobi ima veliko talentov. In ko je začel razlago in vpletel nekaj naših besed. Sem mislil, da tudi Španci rečejo glini glina. No posvetilo se mi je, ko je rekel, da bo naredil luknjo, pa mostiček itd. Sicer slovenščino malo meša s poljščino in ruščino, ampak je zelo dober. Izdal nam je tudi nekaj družinskih skrivnosti, kako se dela glina po Inkovsko, pa ne bom napisal, ker so to pač skrivnosti.

Tudi, če ne potrebuješ glinenih posodic, jih vzameš za spomin na Tobija. In še to. Mi smo se do njega peljali 5 min s busom. Hočem povedati, da to ni ravno blizu. On pa nas je prišel danes ob 6ih pozdraviti pred hotel, ko smo odhajali. Tudi tega ne doživiš kar tako.

Zvečer smo še šli malo po mestu in zopet svas Francijem našla precej stvari, katerih bi bili naši inšpektorji zelo veseli.

Pločnik neosvetljen, sredi pločnika pa luknja globoka pol metra. Glej fotko.

Iz šopa kablov, ki so nametani nad ulico, je en kabel kar vise, tako, da si se ga lahko dotaknil. Nisva ime s sabo probeštifta, da bi videla če dela, Franci pa tudi ni hotel biti probeštift. Samo fotka, bi pa bila dobra... škoda.

Danes bom objavil še nekaj fotk, za tiste, ki doma spremljajo blog in mislijo, kako nam je tu hudo.

Nazca Grobnice

Fri, 16 Jul 2010 23:10:16 +0200

Sredi puščave so našli grobnice. V njih pa trupla mumificirana na poseben način. Veliko grobov je izropanih, saj so roparji v njih iskali dragocenosti. Čudi me to, da nič od tega ni zaščiteno. Čez odprte grobnice so postavili provizorično strehico in okrog vrvico. In to je to. Če bi kdo hotel, bi lahko odnesel karkoli bi hotel. Tudi kosti so kar okrog po puščavi, ne eni fotki boste videli kost ob potki. Grobnice so iz časa Nazca kulture, torej so stare 2000-3000 let.Zanimivo je to, da so mumije postavljene v sedeč položaj, ali bolje rečeno v položaj fetusa.

To kar je tu zelo zanimivo so lobanje, ki so drugačnih oblik, kot jih imamo danes. Imajo srčesto obliko ali zatilni del je večji. Čeprav v grobovih vidimo oba tipa lobanj. Te lobanje niso povite, kot je to bilo tudi v navadi v tem delu.

Druga znamenitost v bližini Nazce je akvedukt. To je podzemni akvedukt in ne tak kot smo jih vajeni iz rimskih časov. Vodo dovaja iz bližnjih in daljnih hribov. Ko so raziskovali od kot je voda, naj bi bila celo iz Andov. Do akvedukta se pride po nekakšnih vzdrževalnih jaških. Vodo iz tega akvedukta uporabljajo še danes.

So pa ti jaški različno široki in tudi globoki.
Zadnji fotografiji kažeta pogled iz jaška in v notranjost akvedukta.

Rubrika napotki.
Vsi tisti, ki se ukvarjate z elektriko, je tu za vas prava meka. Kabli visijo vsepovsod in so tudi napeljani skoraj tako umetlno kot pri naših zahodnih sosedih. Mislim pa, da bi tu uživali tudi elektro inšpektorji.

Nazca

Thu, 15 Jul 2010 15:33:18 +0200

Po poti smo še videli čisto pravo oazo in v skalo oblikovano glavo Inke. Ni bila narejena, ampak jo je oblikovala narava. Pri oazi je zanimivo to, da so na vseh straneh več 10 m visoke sipine. Znotraj tega pa palme in jezero, kot v kakšnem filmu.

Ko smo prispeli v Nazko, je bila prva pot na letališče. Tam smo se razdelili v manjše skupine od 4-5 in smo poleteli na ogled geoglifov, ki so veliki od 30m do nekaj 300m nekatere linije pa imajo več km. Kdo in zakaj je to naredil je veliko knjig, vendar nobena ne prevladuje. Geoglifi se vidijo le iz zraka in so bili odkriti v začetku 20.st.

Ko so delali cesto Panamerikano, ki pelje od preko severne do južne Amerike, so kar uničili nekaj geoglifov. Majda pravi, da so tudi v bistveno slabšem stanju, kot so bili pred 8 leti, ko je bila tu.

Če pomislim, da tu praktično ne dežuje, saj se letne padavine se merijo pod 1mm dežja, mi v oči pade nekoč očitno poplavljena pokrajina.

Geoglifi pa predstavljajo razne živali in druge skulpture. Eni se reče vesoljček. Mogoče pa je to le avtoportret izdelovalca geoglifov. Pa še prav navihano maha iz ene ga hriba.

Islas Ballestas - NP Paracas

Thu, 15 Jul 2010 15:09:29 +0200

Zjutraj smo se odpeljali do pristanišča, kjer smo se vkrcali v dva hitra čolna. Kot sem že napisal, je v tem času ob obali megleno, vendar smo imeli srečo (tako kot večinoma na naših potovanjih) z vremenom.

Tem otokom pravijo Peruanski Galapagos. Se pa razlikujejo od Galapagosa. Otoki niso naseljeni, so manjši, ptic je več, vendar manj vrst. Tu so strmoglavco, ki so zelo podobni modronogim strmoglavcem, vendar nimajo modrih nogic. Za lovljenje so tudi bolj leni. Od vseh tisočev ptic, sem jih v daljavi vedel le nekaj, ki so lovile.

Na otokih so če pelikani in najbolj severno živeči Humboltovi pingvini.

Na otokih se je v stoletjih nabralo veliko iztrebkov ptic. Tem iztrebkom rečemo guano. To so pobirali in imeli za gnojilo, saj tukaj zaradi zelo suhe klime razkroj skoraj ne poteka.

Po poti smo videli geoglif, kot se reče skulpturam, ki so tu oblikovane v pokrajini. Ta je velik okrog 150 m in kot za vse ostale, tudi za tega ne vedo čemu naj bi služil. Nekateri pravijo, kot svetilni, ali kažipot za Nazco,...

Nekaterim je bilo na čolnih malo neugodno, vendar bila to šele uvertura za let nad NAZCO.

Nato je sledila nekaj urna vožnja do težko pričakovane Nazce.