Moja popotovanja in ostali dogodki

Celje - Ljubezen moja

Mon, 8 Feb 2010 18:06:11 +0100

je naslov razstave, ki bo odprta 14.2.2010 v prostorih turistične agencije Ojla, na Stanetovi v Celju. Na otvoritvi naj bi bila kar dva župana. (Dubrovnika in Celja) To je zelo redek dogodek, ki bi se ga splačalo videti, tudi če vas fotke ne zanimajo.

Čeprav sem se že večkrat spravljal fotografirat Celje, sta bila sedaj dva razloga več za to početje. Prvi je omenjena razstava, drugi pa novi fisheye objektiv. Fotkal sem 3 dni in prvi dan sem samo videl, kaj je narobe. Drugi dan je bil zraven predsednik Društva Forografov SVIT Marko Rebov, ki mi je svetoval in celo odstopil svoje “place” (kot kakšen gobar, kar si štejem v veliko čast), ki jih je že imel ogledane. Res pa je, da v pogledu skozi fisheye zgleda čisto drugače, kot si zamisliš ko prostor pogledaš. Seveda je bilo lovljenje modrega neba tudi posebno doživetje, še posebej, ker s prostimi očmi, ni tako intenzivno kot pri ekspozicijah nekaj sekund. Vse tri dni smo zmrzovali ko hudič. EOS 5D MKII, se je dobro držal, ne glede na to, da je prvi dan bil tudi moker, ker je snežilo. Zadnji dan se je stvar končala bolj hitro, ker je Samo mislil, da gremo v tople kraje in se je pozabil obleči. Sicer pa je vsem ustrezala topla čokolada in čaj v enem od celjskih lokalov. Večje fotke si lahko ogledate v rubriki “Moji albumi”

Frankfurt

Sat, 16 Jan 2010 23:51:58 +0100

V Neu Ansph me je zanesla pot zaradi našega mednarodnega sodelovanja z mestoma Neu Anspach in Saint Florent Sur Cher. Imeli smo pripravljalni sestanek za majsko srečanje. Takrat se dobimo v Nemčiji. Najprej mladinski projekt, potem pa še odrasli. Gostitelji so nas popeljali tudi pogorje Taunus, ki nas je pričakalo z 10cm ivjem, temperaturo minus 5, kar še gre, pihalo pa je za -20.

Tudi v Bad Homburgu je bilo nekaj zanimivih fotk. Glavne pa so iz Frankfurta, kjer so naredili zelo zanimivo trgovino MyZeil. Je v samem središču mesta. Fotografirano je z objektivom fisheye. Več fotografij je v rubriki “Moji albumi - Arhitektura”

Vedno pa mi je všeč, če se vračam domov z Adrio, saj se mi zdi, da sem doma, ko pridem na letalo, kjer govorijo slovensko. Pa še prijazni so bolj kot na drugih letalih.

Astronomija

Sat, 12 Dec 2009 18:17:28 +0100

Končno je prispel tudi pogon za teleskop tako, da je sedaj Klevtsov na svojih nogah. Žal pa je vreme že ves mesec bolj klavrno za opazovanje nočnega neba. Na Baaderjev okular Hyperion 13mm, sem pritrdil fotoaparat in med dvema oblakoma in ob obilici meglic, naredil nekaj posnetkov Lune. Sedaj še čakam na lepo vreme in pa na Baaderjev Hiperion zoom okular, 8-24mm. S tem bodo povečave na 2000mm tubusu znašale od 83-250 krat. Glede na to, da je maksimalna smiselna povečava teleskopa dvakratni premer teleskopa v mm, kar je pri meni 200mm, je to 400 krat, to še v mejah razumnega. Torej zadnji smiselni okular za to cev bi bil 5mm.
Ko bo vreme, bo pa še kaj slik.

Tal Klevtsov 200K

Sun, 6 Sep 2009 19:04:29 +0200

Podjetej TAL je svoje čase prodajalo teleskope v lesenih zabojih s tipičnim ruskim designom. Kljub temu, da so bile videti okorne in težke pa so bile varne. Sedaj prodajajo za isto ceno teleskope v kartonskih škatlah in ko pogledaš cene tako velikih plastičnih ali aluminijastih zabojev, si v trenutku na ceni 300€. Kje so tisti časi z ruskimi škatlami?

No v paketu se nahaja:
• teleskop f=2000mm, D=200mm
• daljnogled kot iskalo 8*50, z nosilcem
• okular Plossl f=10mm 1,25”
• okular Plossl f=25mm 1,25”
• Barlow leča 2X 1,25”
• iskalo 1,25”
• nitni križ za 25mm okular
• T- priključek za fotoaparat M42x0,75

Navoj M42 so imeli fotoaparati Zenit in Praktica pred veliko leti. Sedaj imajo objektivi t.i. “bajonetne” priključke za hitro menjavo. Torej je potrebno med fotoapataom in T obročkom namestiti še T2 obroček, ki pa je za vsak fotoaparat drugačen. Torej potrebuješ T2 obroček za Canona, Nikona,...
Težava je v tem, da je sistem obeh obročkov predolg za fotografiranje objektov, ki so v optični neskončnosti. Tako, da bo treba T obroček skrajšati.

Ko sem fotografiral s prirejeno opremo, je bil posnetek tak kot spodaj.

Danes je bilo nekaj trenutkov jasno, tako, da se je lepo videl Jupiter z lunami. Sem pa fotografiral Luno in nad rezultatom sem več kot zadovoljen. Več o Klevtsovu pa je na strani http://www.nfilipovic.com/

TAL Klevtsov Cassagrain 200K

Sun, 6 Sep 2009 14:03:29 +0200

Nekoliko prej kot sem računal, je prispel astronomski teleskop Klevtsov. Kakšna je nočna slika, še ne vem, ker je že dva dni slabo vreme. Danes se je zjasnilo, zato upam, da bo ponoči možno kaj videti.

Naredil sem nekaj dnevnih fotografij tudi za tiste, ki me na observatoriju na Prevorju sprašujejo, kakšna pa je povečava tega teleskopa. Na Prevorju je Mead Schmidt Cassagrain 1000/300.
Povečave, ki jih uporabljamo so tam nekje do 300krat. Ko obiskovalcem poveš ta podatek, so razočarani. Zadnjič pa sem videl zakaj. V samopostrežni trgovini prodajajo “teleskopek” za 50€ na katerem piše 600 kratna povečava.

Zgodba o povečavah pri teleskopih sledi drugič- Danes bi samo rad pokazal, kaj pomeni 200 kratna povečava.

S fotoaparatom sem fotografiral sosednji hrib pri 50mm, kar je nekako tako, kot vidimo s prostimi očmi. Nato s 100mm, 200mm in 400mm.

Nato sem pritrdil fotoaparat na astronomski teleskop z goriščno razdaljo 2000mm.

Gledanje pa se prične tako, da vstaviš v teleskop okular. Povečava se računa kot razmerje med goriščnico daljnogleda in goriščnico okularja. Na primer:

2000mm/25mm=80
2000mm/17mm=117
2000mm/10mm=200

Če pred okular postaviš še Barlow lečo, se povečava pomnoži za faktor Barlow leče, ki je 2krat ali 3krat. Odvisno od tega kakšno imaš. Seveda pa se pri večjih povečavah pozna vsako migotanje zraka, tresenje teleskopa in napake leč.

Pa poglejmo kako izgledajo slike vidne skozi teleskop, če bi gledali pri 80 kratni 117 kratni in 200 kratni povečavi!

Ta slika je narejena s teleskopom 2000mm. Nato pa sem to sliko izrezoval kot je bilo vidno z očmi.

Tako, zdaj pa poiščite ta okna na prvi sliki, kot bi jo videli s prostimi očmi.

Zadnjič me je kar nekaj znancev opozarjalo, da bo Mars viden tako velik kot Luna. To si je izmislil nekdo že leta 2003 in se vsakih nekaj mesecev pojavi na verižnih elektronskih pismih. Ljudje verjamejo, ker je na internetu. Tudi to, da v trgovini na škatli za igračo piše , da ima povečavo 600krat, preprosto verjamejo.

Kako bi izgledala 600kratna povečava, si lahko samo mislite, kajti jaz jo s tem teleskopom, ki je en boljših, ne znam pokazati. Verjetno bi se dalo na zvoncu pri vratih prebrati lastnika. Sicer pa to vidimo v raznih akcijskih filmih. In ker je po televiziji, je tudi res.

Upam, da sem vas prepričal.

Dobro je, da informacije spuščamo skozi sito razuma, če ne smo lahko hitro smešni.

Končno ASTRO Trgovina v Celju

Tue, 1 Sep 2009 17:37:51 +0200

Astronomija je moj drugi hobi. Sem soustanovitelj Astronomskega društva Kosci Šentjur Zanima me predvsem astro fotografija.

Današnji dan se mi zdi še posebej pomemben, saj je naš član Friderik Madarasi danes odprl trgovino z astronomsko opremo v Celju. Tako, da imamo prvo tako trgovino v našem koncu. Gre za podjetje Lyra Optics, ki že dlje časa deluje v Rogaški Slatini in v Avstriji. V Celju se nahaja v poslovni stavbi na Grewenbroichovi 9 v Novi vasi. Za vse, ki radi pogledamo opremo, jo primemo v roke in preizkusimo, je tak način nakupa zelo pomemben. Pa ne samo to. Če ti kdo zna svetovati okrog astronomske opreme je to astronom z izkušnjami, kar Friderik nedvomno je.

Friderik je tudi kriv, da sva z Majdo naročila astronomski teleskop TAL Klevtsov 2000mm/200mm. Pred tem sem precej razmišljal o Maksutovu, vendar ko je Friderik prinesel na Prevorje Klevtsova, je bila to ljubezen na prvi pogled. Lahko samo rečeš VAU!!!

SVETLA IN OSTRA SLIKA BREZ NAPAK.
Če koga zanima več je Janez MRAK pisal o TAL Klevtsovu leta 2007 v septembrski SPIKI.

Pa nazaj v trgovino.

Tu najdeš vse, od binokularjev, spektivov, mikroskopov dodatnih okularjev, fokuserjev, prizem, adapterjev, filtrov, do programske opreme in literature. Majda pa se lahko pohvali, da je bila prva stranka, saj je že danes kupila zelo metodično in didaktično urejeno knjigo STERN ATLAS by Peter Vizi.

Friderik pravi, da bo Klevtsov čez 10 dni.

Upam, da bo ta trgovina pomagala tudi pri razvoju astronomije v naših šolah.

Letala in letališča

Sat, 15 Aug 2009 17:36:31 +0200

Potovanje po Ekvadorju je vedno pravo doživetje. Nikoli ne veš kako boš prišel na cilj. Ko smo leteli sem, so nam kar na letalu povedali, da ne letimo v Quito, ampak v Guayaquil. In potem so nam dali eno večerjo in smo 5 ur čakali na drugi let.

Zadnjič smo šli iz Quita na Galapagos. Lahko ugibate preko katerega letališča. ... Guayaquil

Najboljše je danes!
Odpravimo se domov, oziroma Quito Madrid in kam smo prileteli?
V Guayaqil !!!
Vrgli so nas iz letala in rekli, da naj malo počakamo. Okrog 45 min. Bomo videli!

Za ta frdamani Guayaquil nisem nikoli slišal, sedaj pa sem že pravi poznavalec letališča. No ja internet imajo brezplačen. Verjetno zato, da se jim izgubljeni potniki nekje med startom in ciljem ne obesijo kar na letališču.

Ja IBERIJA je zakon. Sproti prilagajajo lete, tako kot bi se vozil sam s kolesom.

Upam, da nam ne bodo spet dali večerjo “Polio al Carbon”. Po domače “zažganega piščanca.”

Ko priletim s kakšne takšne poti in ko v zraku zagledam letalo, si rečem: “Ubogi reveži, spet eni trpijo”! Samo kaj ko me po kakem letu spet prime, da rečem: “ O srečneži, kam kaj potujejo?”

Takoj pozabiš na plastično večerjo in čakanje po hodnikih.

Še to, danes so me klicali pred letom, sicer nisem ugotovil, da sem to jaz. Potem so mi povedali, da moram na carino in da bodo pred mano odprli kovček. Potem je tam en tip lomastil po mojih stvareh, trgal vreče z darili, lomil in vohal ekvadorsko čokolado. Pas ...

Današnji dan res ni najboljši zame. Zjutraj sem dobil mail zgroženih uporabnikov igrišča za odbojko na mivki pri šoli, kjer mi sporočajo, da reveži nimajo več toaletnega papirja in da so koši za smeti polni, jaz malomarnež, pa se ne oglašam na telefon.

Od Guayaquila do Madrida brez težav. Le v Madridu nam ni uspelo vzleteti po urniku. Eno uro so popravljali letalo. Sedeži na letalu pa so bili tako stisnjeni, da nisem imel kam dati nog. Če bi ven vrgli vsaj 4 vrste sedežev, bi se dalo normalno sedeti. Samo kaj ko jih udobnost potnikov ne zanima.

Pa še nečesa ne razumem. Zakaj kar naprej štejejo potnike. Trije so nas s klikerji poklikali in to večkrat. Zakaj? Letalo je nabito polno. A ne vedo koliko sedežev imajo na letalu? Poleg tega pa par metrov pred letalom vse karte elektronsko pregledajo. A tista naprava pa ne zna šteti kart?

Trije odstotki nezaščitenega dela Galapagosa

Fri, 14 Aug 2009 17:29:09 +0200

3% ozemlja je nezaščitenih. Mesta, ki bi glede na dohodek od turistov bila pravljična, so prave beznice. Veliko nedokončanih hiš, 80% hiš nima streh, če pa jih imajo je to valovita kritina, verjetno še azbestna. Okrog hiš je vse nametano. (plastika, smeti, razlito olje, nafta...) Nam pa iz otoka na otok gledajo v prtljago, da ne bi zanesli tja kaj kar ne sodi v njihovo okolje. Ali pa te naganjajo, če stopiš pol metra iz začrtane smeri.

Tudi cene po restavracijah so kar evropske.

Tu je na cestah prava parada pickup avtomobilov. Sicer nisem v prtljažnikih videl nikoli nič. Si pa lahko privoščijo te požrešne mašine, saj je tu cena ene galone dizla 1$.

Povratek

Thu, 13 Aug 2009 15:37:49 +0200

Danes zjutraj mi ni uspelo odposlati bloga, ker je zmanjkalo elektrike. Ker potujemo s sosednjega otoka ob 13. smo mislili še pogledati vulkane s športnim letalom, vendar je oblačno in bi se bolj slabo videlo. So pa ženske hitro ugotovile, kako se da zapraviti oblačno dopoldne.

Potem je sledila vožnja na drug otok, kjer je letališče in prispeli v Quito.

Imeli smo čudovito večerjo v restavraciji od koder se je videl nočni Quito. Po večerji pa smo pogledali najbolj zanimive fotografije, ki jih je pripravil vsak od nas. Zanimivo je to, da se fotografije sploh niso ponavljale.

Spet bomo spali na višini Triglava. Tu se slabo spi. Nizek tlak in suh zrak.

Dopoldne preživimo vsak po svoje. Z Majdo greva v botanični vrt.

Jutri popoldne pa na letalo in v Madrid nato v Benetke in domov.

Santa Cruz - drugi dan

Wed, 12 Aug 2009 15:23:51 +0200

Dopoldne smo šli na čoln, ki nas je peljal na dve lokaciji za šnorkljanje.

Da bo plavanje bolj zanimivo, so nam še v nekem zalivu pokazali morske pse. Zadržujejo se v nekem prelivu z zelo močnim tokom. Voda je bila primerna za plavanje, čeprav malo bolj mrzla kot prejšnje dni.

Na eni od plaž smo videli tudi modronoge strmoglavce, ki so lovili v skupini. Letijo v jati potem pa vsi naenkrat pikirajo v vodo. Sedaj smo se že navadili, da ne vriskamo več, ko zagledamo kako iguano, strmoglavca ali burnico.

Imam tudi podvodne posnetke morskih psov, vi pa lahko ugibate, kdo jih je naredil.

Popoldne smo šli v središče otoka in to približno tako kot v filmu “Popotovanje v središče Zemlje”

Tu je lava naredila tunele s premerom 4 do 6 m. Vodijo od vulkana proti obali. Res fascinantno!
Žrelo vulkana pa ni tako kot so običajna, saj tam lava ni nikoli iztekala ampak je samo stopila kamnino nad sabo, nato pa se je strop podrl v žrelo. Očitno je lava po teh kanali odtekla prej, preden je prišlo do erupcije. Da ne boste kaj kritizirali posnetkov. Še vedno sem brez fleša, zato so bili posnetki narejeni pri žarnici in nastavitvi ISO 25.600.

Ko smo čakali na kosilo, smo si lahko v naravnem okolju ogledali želve. Ker so tam imeli dva oklepa, so nekateri zlezli v njih. Šele takrat lahko vidiš dimenzijo in težo oklepa.

Santa Cruz - prvi dan

Wed, 12 Aug 2009 15:13:43 +0200

Zbudili smo se v rahlo deževno jutro. Lokalni vodič pravi, da je tako vreme za ta čas zelo neobičajno. Dež je hitro ponehal in po zajtrku smo se vkrcali na 3 čolne. Vsak čoln je imel po dva 200 KM močna izvenkrmna motorja. Vozili so nekje okrog 45km/h. Do otoka Santa Cruz so potrebovali dobri dve uri. Morje ni bilo preveč zahtevno, čeprav so na odprtem dosegali kar kake 3 m. V glavnem, nikomur ni bilo slabo.

Še preden smo se odpravili v hotel smo obiskali raziskovalno postajo Charlesa Darwina. Tu smo videli kar nekaj želv, med drugim tudi slavnega želvaka Georga, ki naj bi bil zadnji svoje vrste na tem otoku. Poiskali so mu družice od drugod, vendar razplod ni uspel. Kak mesec nazaj pa smo v časopisih lahko brali, da so le našli gnezdo jajc in čakajo, če bodo oplojena. Držimo pesti.

Ženske so ugotovile, da so tu trgovine še bolj zanimive kot na prejšnjem otoku...

Ko smo šli v hotel, smo šli mimo ribje tržnice, kjer pelikani kar čakajo v vrsti, da dobijo kak odpadni kos ribe.

Po kosilu pa na slovito želvjo plažo. Do tja smo “strojevim korakom” cepali kako uro. Ampak se je splačalo. Iguane na plaži, na skali pa ... Blue footed boobies.

Kopanje v malo odmaknjenem zalivu je bil pravi užitek. Z Majdo sva celo plavala ob morski iguani.

No navdušenje se je malo umirilo, ko smo se spomnili, da nas čaka enaka pot nazaj. Ni kaj, tu je tema ob 18 in pika. Prej pride policaj in ti pove, da spakiraj, ker ponoči na tej plaži ne sme biti nihče. Gre za varnost živali, želv, jajc iguan...

Jutri nas čaka potapljanje, in gremo na odprto morje. Mogoče bodo mante ali kladvenice. Potem pa še na vulkan.

Držimo pesti za boljše vreme kot smo ga imeli na prejšnjem vulkanu.

Zaenkrat kaže dobro.

San Cristobal - drugi dan

Tue, 11 Aug 2009 15:00:08 +0200

Popotovanje na Galapagos je za vsakega biologa posebno doživetje in tu niso čisto objektivni ali je lepo, ali zelo lepo. Vendar moram priznati, da nas je prevzelo vse v skupini. Čudovita pokrajina, veliko raznovrstnih živali, od katerih so skoraj vse endemiti.

Na Galapagosu bomo še dva dni in vsi menimo, da je že to, kar smo videli do sedaj, preseglo naša pričakovanja in da je vse ostalo le še dodatno darilo.

Živali se tu ljudi ne bojijo. Vendar je treba upoštevati pravila, da se jim ne približuješ in da jih ne hraniš, ali kakorkoli nadleguješ.
Tudi fotografiranje z bliskavici ni dovoljeno.

Šli smo na obalo in so nam povedali, da je tu morje okrog 22 stopinj. Nihče od nas ni bil tega mnenja. Voda se nam je zdela zelo topla.
Presenečenje še šele pod gladino. Tu je preproga rib. Želve ena zraven druge. Modronogi strmoglavec pa samo za zabavo leta in strmoglavlja v morje, da nalovi ribe. Lahko bi kar plaval in kljuval okoli sebe. Bi bil ravno tako sit.

Modri strmoglavec je tu medijska zvezda. Je na vseh plakatih, koledarjih, mikicah. Po angleško mu rečejo Blue foot boobies. Še posebej zanimivo je parjeje te ptice. V svadbenem plesu racata s tistimi plavimi nogicami en okrog drugega.

Na mikicah je seveda napis I love boobies in so zraven narisane modre nogice. Seveda ne moreš od tu brez kakega takega simbola.

Potem so tu še iguane, raki, Darwinovi ščinkavci, različnih barv in oblik, pelikani morski levi, želve,...

Majda se je potapljala s kompaktnim fotoaparatom v podvodnem ohišju in naredila še nekaj čudovitih posnetkov podvodnega sveta. Seveda je za to potrebno obvladovanje potapljanja in spoštovanja morskih tokov, ki so tu bistveno močnejši kot v Jadranu.

Po kosilu smo se povzpeli do vrha vulkana, ki je na 600m in je v kraterju jezero s površino okrog 40 ha.

Žal je bil vrh zavit v meglo in se ni nič videlo. Ker je bilo vse razmočeno od rahlega dežja, so bila tla spolzka. Do sedaj je to prvi ogled, kjer smo imeli smolo z vremenom.

Mnenje vsakega od nas je, da je tu tako čudovito, da bi moral to videti vsak v živo.

San Cristobal - prvi dan

Sun, 9 Aug 2009 14:53:26 +0200

Danes smo prispeli na otočje Galapagos. Prva dva dni bomo na San Cristobalu. Ob vstopu smo plačali 100$ taks, od katerih gre za nacionalni park samo 45$ ostalo pa za vojsko, policijo, carinike,... Verjetno se kaj tudi “porazgubi”.

97% otokov je narodni park, 3 % pa ni zaščiteno. Ko sem slišal, da želi UNESCO urediti stvari na otokih, tako da se zmanjša število turistov iz sedanjih 150.000 letno na 30.000 in izseli tiste domačine, ki tu nimajo kaj početi, sem to odobraval. Ko pa vidiš kaj delajo s temi 3 % bi pa izselil vse in naselil samo tiste, ki bi skrbeli za park in seveda turizem. Hoteli so skromni. V sami vasi je veliko nedokončanih gradenj, in podrtij. Sedaj sicer urejajo cesto v vasi ob obali. Jo tlakujejo urejajo klopi.. Vse ostalo pa je razmetano. Imajo tudi en semafor tako, da so na tem celo boljši od Šmarčanov.

Po namestitvi smo šli v njihov info center, kjer so nam spregovorili o zgodovini otokov, njihovem nastanku in odkrivanju Darwina.

Nato smo se razdelili v dve skupini. Ena je šla na pohod, druga pa na potapljanje.

Ko smo prispeli na obalo te skoraj kap od vsega lepega. Modronogi stmoglavci pikirajo z višine kakih 20 m v vodo kot puščice, okrog tebe rjavi pelikani, na nebu elegantno jadrajo burnice. Na obali pa ogromno morskih levov. turistov se ne bojijo. Kopajo se z njimi. Morski levi so tu vsepovsod. pod klopco na obali, na čolnu,...

Videl sem kako je mali morski levček mljaskal ko je pil mleko pri mami.

Majda je kar vriskala, saj se je potapljala z želvami , in morskimi levi. S fotoaparatom v podvodnem ohišju je naredila nekaj posnetkov in filmov. Je pa bila slaba svetloba in motna voda.
Vsake toliko časa smo doživeli rahli dežek, ravno toliko, da je nastala kičasta mavrica.

Vsekakor pa so občutki enkratni.

Nazaj v mesto

Sun, 9 Aug 2009 14:50:06 +0200

Po zajtrku smo se odpravili na čolne in se dobri 2 uri vozili po reki do ceste, kjer nas je čakal avtobus. Vreme je zdržalo ravno toliko, da smo se vkrcali na bus. Potem je lilo naslednji 2 uri do letala.

Po poti smo še iskali, če bi našli še kaj takega, kar smo zamudili. In res smo videli are in tarantelo.

Takoj, ko smo prišli v Quito na to nadmorsko višino, spet slabost, glavoboli. Komaj čakam, da gremo jutri zjutraj na Galapagos.

Tam so hoteli bolj revni, zato ne predvidevam interneta. Če pa bo, pa toliko bolje.

Vsem, ki berete ta blog, lep pozdrav!

Življenje v taboru

Sat, 8 Aug 2009 14:45:53 +0200

V taboru so koče na kolih in so pregrajene na dva dela. V vsakem delu je tuš, WC in dve postelji z mrežo proti komarjem. Oken ni. Vsaka koliba ma eno žarnico, ki dela samo par ur zvečer in zjutraj.

V posebni kolibi je jedilnica in prostor, ki je namenjen popoldanskemu uživanju v mreži. Žal je bilo tega časa bolj malo. V želji, da bi nam pokazali čim več, tega časa ni bilo. Še komaj sem spravljam fotke na računalik. To, da bi pisal blog so le sanje. Zapisujem si le oporne točke.

V jedilnici imamo vsak dan na tramih enega srednje velikega udava (1,5m). Zadnji dan pa se mu je pridružil še en, dolg kak meter.
Včeraj sta se nekaj stiskala, pa ne vemo ali se sovražita ali imata rada. Če je to zadnje, bodo naslednji prebivalci imeli komaj dosti tramov za vsako kačo.

Z Majdo imava še nekaj sostanovalcev. Če ne štejem na drugi strani stene oba Veita, potem je tu še žaba, mravlje in čriček.
Jaz se tolažim, da dokler je žaba, ni kače.
Sicer pa če pomislim, da bi jaz bil žaba, bi si v tem svetu, ko si lahko zelo hitro na jedilniku kakšnega soseda, tudi izbral kolibo na kolih za svoje prenočevanje.

Domačine smo vprašali kdo so v glavnem obiskovalci njihovega tabora. Pa so rekli: Američani, Nemci in Slovenci.

Ker je meni crknil fleš, so fotke ki so narejene z običajnim flešom (makro ring mi še dela) ali pa tiste, kjer sem na njih jaz, izdelek Francija Veita.

Prebivalci deževnega gozda

Sat, 8 Aug 2009 14:25:08 +0200

Danes smo obiskali vas indijancev po imenu Sioni.
Tu se tradicionalno življenje prepleta s sodobnim. Znajo živeti z gozdom in dobrotami ter tegobami, ki jih nudi. Seveda pa si lajšajo življenje s sodobno tehniko. V vasi so nam prikazali kako pripravljajo na tradicionalen način kruh iz tapioke. Prej bi lahko rekel palačinko kot kruh.

Šli smo na polje, kjer smo izruvali dva grma tapioke. Gomolji so podolgovati in vijolični. Ko jih olupiš, je notranjost bela. Potem jih naribajo in ožmejo. Zanimivo je kako to naredijo. Poglej slike!

Nato moko presejejo. Moka, ki zgleda kot nariban kokos, je že skoraj suha. Nato jo potrosijo na pekač in malo povaljajo. V parih minutah je kruh iz tapioko pripravljen.

Kljub temu, da smo bili na nek način vsiljivci v njihovem bivalnem prostoru, so bili do nas vsi zelo prijazni. Občasno sem se počutil, da se jim smilimo, ker ne znamo živeti z naravo in ne poznamo tako preprostih stvari, kot je pripravljanje tapiokinega kruha.

Deževni gozd

Fri, 7 Aug 2009 14:20:35 +0200

Ko tu vodiči rečejo “roober boots” že vem, da to ne pomeni nič dobrega. Ko govoriš v Sloveniji o deževnem gozdu, si sploh ne predstavljaš kaj to pomeni. Tu je minimalna vlaga 80%. Temperature nad 26st. S tebe lije kot v savni ali pa še malo bolj.

Veliko rastlin in živali je tu strupenih, tako, da brez vodiča ne preživiš dolgo. Ena od skupin je videla na poti kačo in še to, ko jim jo je pokazal vodič. Drugače pa je bilo zelo zanimivo, videli smo različne mravlje, od norih, do takih ki imajo okus po limoni (smo jih poskusili) in največjih buldoških mravelj. Tudi insektov je veliko. Tako, da so dolgo rokavi in močni repelenti obvezna oprema v gozdu. V gozdu je veliko žab tudi zelo majhnih, vendar so tudi te v glavnem strupene. Termiti, ki delajo svoja domovanja na drevesih si pot iz zemlje po lubju oblikujejo tako, da naedijo tunel po lubju drevesa. Če to porušiš, je v najkrajšem času popravljeno. Predlog za ekskurzijo DARS-ovcev.

Ker tu ni letnih časov je vse prilagojeno temu. Zalog za zimo ni potrebnih, zato se lahko živi iz dneva dan. Tako rastline, živali in ljudje.

Proti vzhodu se razprostira Selvas - amazonsko nižavje, ki pokriva 48% površine države. Nadmorska višina tega področja je vsega 200 do 600m. Ob vznožju Andov je najprej nekaj nizkih hribovij, visokih tudi do 1000m, vzhodneje pa se reke zajedajo med nizke platoje prodnatih nanosov. Proti vzhodu prehaja pokrajina v nizki Selvas-tropsko nižavje, z značilnim tropskim podnebjem in tropskimi pragozdovi, ki so eni najbolj neraziskanih na Zemlji. Najbolj znani reki tega dela Ekvadorja sta Napo in Pastaza, ki sta pritoka Amazonke. Napo se s svojimi 885km dolžine skupaj z reko Pastazo (500km) tvori bogat svet tropskega gozda, ki je del porečja največje reke planeta Zemlja Amazonke. V tem delu Ekvadorja se nahaja tudi veliko področje, ki je od leta 1979 zaščiteno kot Narodni park Cujabeno. To porečje Amazonke je eno od tistih, kjer bodo prihodnji rodovi lahko raziskovali nedotaknjen pragozd in njegovo še neodkrito življenje.

Amazonsko porečje daje s svojim stalnim prizvajanjem kisika 20% vsega kisika na Zemlji. Med drugim je tudi zato tako zelo pomemben. Da o njenih prebivalcih niti ne govorim.

Laguna Cuyabeno

Wed, 5 Aug 2009 14:15:25 +0200

Zjutraj smo ob šestih šli s čolni na opazovanje ptic v laguni. Cela skupina je razdeljena v štiri podskupine po 7-8 članov. Imamo svoja imena. Mi smo lenivci, čeprav ne vem zakaj. Ena skupina so anakonde. Moram priznati, da je to kar stresno. Ko jih domačini kličejo naj se že spravijo v čoln, nikoli ne veš ali mislijo skupino ali so videli kačo.

Nam so namenili čoln, ki je bil zeli nizek. Ko smo se natovorili smo bili še samo en centimeter od vode. Potem smo šli z dvema čolnoma. Najbolj je bilo zanimivo, ko smo prišli do 1m velikega osjega gnezda. Ko smo se vsi naenkrat zadrli, se je iz gnezda slišal zvok, kot da korakajo vojaki na paradi. Vodič je rekel, da če se zaderemo še enkrat, nas bodo napadle.
Videli smo tudi precej ptic, vendar bolj na daleč.

vozimo s čolni po laguni, ali pritokih te lagune. Kje pravzaprav smo? Reka Amazonka ima pritok Napo, v tega teče Aquatico in v Aquqtiko teče Quyabeno. Vode je res ogromno. Imamo dva tipa čolnov. Vsi so ozki in dolgi, le da eni imajo motorne čolne, drugi pa vesla. Franci je rekel, da če bi ljudje vedeli kako lepo se je voziti z motornim čolnom, vesel sploh ne bi šli odkrivati.

Popoldne smo šli lovit piranje. No pravzaprav smo jih bolj hranili kot lovili. Vsekakor je bila ena za pokazati, druge pa so skočile v vodo že s trnka. Imajo res ostre zobe in se ne bi rad srečal z njimi v vodi. Za jest niso, ker imajo preveč kosti, pa tudi velike niso.

Ob opazovanju sončnega zahoda, so se nekateri šli kopat. To, da so v vodi kajmani, to je vrsta krokodila, anakonde in piranje jih ni motilo. V vodo so prvi dan šle samo ženske, ker je to menda romantično. Seveda brez treh, ki se namakajo vsepovsod to so: MayaMaya in Majde ni šlo. Še posebej, ker tu živi rečni delfin. Smo jih nekaj videli. Drugi dan pa so se ojunačili tudi moški. Jaz bi sicer šel, samo kaj ko moram fotografirati ;-))